Kamišibaj in festival v Piranu




Kamišibaj gledališče

Kamišibaj je pripovedovanje ob slikah na malem odru. Japonski običajni kamišibaj ima dvanajst do šestnajst slik, ki  podobno kot v stripu prikažejo pomembne trenutke v določeni zgodbi.



Kamišibaj se naslanja na tradicijo pripovedovanja ob slikah, ki so jih na svitkih že od osmega stoletja naprej pripovedovali budistični menihi nepismenemu ljudstvu. Tudi v Evropi poznamo pripovedovanje ob slikah:  cantastorie v Italiji, angleški broadsheets, kramarska pisen na češkem in moritat v srednji Evropi. Vse nekako od baroka dalje. Vse to je pomenilo neko obliko alternativne, nekakšne pop kulture. Po pravilu je šlo za črne zgodbe z obveznim umorom, eksekucijo ali čim podobnim. Oblika, ki je sedaj razširjena kot kamišibaj (kami- papir, šibaj-drama) je nastala na začetku stoletja na Japonskem, se močno razširila (v času največjega razcveta je bilo na Japonskem ) samo v Tokiu tri tisoč kamišibajev oz. pripovedovalcev. Kamišibaj je potem nadomestila televizija, ki so jo Japonci sprva imenovali električni kamišibaj. Zdaj ljudem ponovno postaja zanimiv glede na globalizacijo sveta, kar povsod, še zlasti kot pedagoški pripomoček.
Danes na Japonskem kamišibaj lahko kupiš: ustvarjajo jih dobri ilustratorji, ki rišejo tradicionalne ali avtorske zgodbe. Praviloma je v mapi za posamezno zgodbo dvanajst do šestnajst  listov nekoliko manjšega formata od A3. Na zadnji strani slike je natisnjeno besedilo, ki pa govori o tistem, kar se dogaja že na naslednjem listu, torej tistem, ki ga gleda občinstvo. Če se pripovedovalec odloči za branje besedila, mora biti to interpretirano in bralec mora vzdrževati stik z občinstvom. Lahko pa ob slikah preprosto s svojimi besedami  pripoveduje zgodbo, opisuje podobe in jih komentira in se ne ozira na zapisani tekst. V tem primeru se zgodba tako rekoč rojeva pred občinstvom. Pri nas se posamezni izvajalci različno odločajo, eni pripovedujejo, drugi berejo, tretji pa  besedilo uporabljajo le kot spominsko oporo. Od odločitve, kako bo interpret obravnaval zgodbo, je odvisna pozicija »kamišibajarja«  ob lesenem odru.

Kamišibaj v Sloveniji
V Sloveniji je bilo prvo pripovedovanje te vrste v okviru festivala Pravljice leta 2013 v Hiši otroki in umetnosti, ko je bilo na ta način predstavljenih pet zgodb.  Za to priložnost je bil narejen tudi prvi  leseni oder pri nas, ki ga je izdelal Marjan Kunaver in poslikal Igor Cvetko. Na prvem pravljičnem popoldnevu ob kamišibaju v ljubljanski Hiši otrok so nastopili Jelena Sitar in Igor Cvetko iz Gledališča Zapik ter Irena Rajh Kunaver in Marjan Kunaver z Anžetom Virantom iz gledališča Fru-Fru, vsi aktivni lutkarji. Štiri kamišibaji, ki so bili predstavljeni, je Igor Cvetko pred leti prinesel z Japonske, kjer ima sorodnike. Po uspešnem prvem nastopu so začeli nastajati avtorski kamišibaji.  V Selah na Krasu, kjer vsako leto Zapik priredi tabor in raziskuje mejna področja gledališča, je bil lansko leto kamišibaj glavna tema. Po tridnevni delavnici je sledila produkcija novih in že pripravljenih kamišibajev, nekateri pa so ostali nedokončani . Na taboru je vedno  kamišibaj obravnavan iz tehničnega, umetniškega, socialnega in pedagoškega aspekta.
Prvi slovenski festival kamišibaja je potekal med 23. in 25. 8. 2013 , tri večere, na Židovskem trgu v sodelovanju z občino Piran, JSKD RSlovenije, KUDom Karol Pahor, Piran, organiziral pa ga je Društvo Zapik, ki festival razume kot enega od pomembnih dejavnikov pri razvoju, promociji in aplikaciji te starodavne japonske umetniške oblike pri nas.
Vsak večer je bil Židovski trg poln Pirančanov in turistov, ki so bili željni prisluhniti pripovedi ob avtorskih ilustracijah.
Drugi slovenski festival Kamišibaja bo potekal med 22. in 24. 8. 2014, prav tako na Židovskem trgu v Piranu. V treh dneh se bo zvrstilo več kot 20 pripovedovanj ob slikah za domačo in tujo publiko, strokovna žirija pa bo na njem podelila tudi „Zlati kamišibaj“, priznanje za najboljšo predstavo festivala.
Zanimivo je bilo, kako so se ljudje odzvali na prvi festival kamišibaja. Organizatorji so bili presenečeni nad tišinami in smehom, nad pripombami in aplavzi. Električna televizija, ki je izpodrinila stari kamišibaj in se raztegnila čez naša stanovanja in življenja, se je na Židovskem trgu umaknila govorjeni besedi, originalni risbi, mimiki in tišini. Komorna prireditev brez mikrofonov , ki na Židovskem trgu res niso potrebni, je iz dneva v dan privabljala več ljudi. Vse kaže, da ljudje potrebujejo osebni kontakt, da si želijo spočiti ušesa, oči in srce ob pristnem dogodku in neposrednem  prenosu zgodb. Kamišibaj festival ni bil masovka, vsak je poiskal kotiček zase, na klopi, na odeji raztegnjeni po tleh ali  le naslonjen na steno in poslušal zgodbe  in gledal slike.. … Ob dveh plamenih sveč in v soju dveh reflektorjev.
Kamišibaj v Sloveniji v zadnjem času prerašča v gibanje, ki je tako po količini kot po kvaliteti vse pomembnejše. Z njim se pri Društvu Zapik intenzivno ukvarjajo teoretično in praktično, raziskovalno in umetniško. Uvajajo ga v šole, vrtce, kulturne inštitucije, še posebno pozornost pa je posvečena kamišibaju v bolnišnicah. V ljubljanskem UKC je tako kamišibaj že redna praksa bolnišničnih vzgojiteljev, kamišibaj postaja del socialnih intervencij pri delu z ranljivimi skupinami (Globalna lutka), Pedagoška fakulteta UP v Kopru pa kamišibaj vključuje v program usposabljanja bodočih vzgojiteljev in učiteljev in se ukvarja z njegovo aplikacijo v sodobni pedagogiki.
Umetniški aspekt  kamišibaja razvijajo priznani slovenski likovni in gledališki ustvarjalci. Po Sloveniji izstopajo Ljubljana in Kranj s svojima regionalnima festivaloma in delavnicami, ter Piran s vseslovenskim festivalom kamišibaja. 

Letos bo že tretjič kamišibaj osvojil Piran. 
Med 20. in 23. avgustom bodo potekale predstave, delavnice, in razstave po ulicah in trgih Pirana. 

Dobrodošli!


Post a Comment

0 Comments